Kako iskati informacije in komu zaupati na spletu?

neznaniNa spletu pa je bistveno težje vedeti, komu zaupati ter komu ne. Dejstvo je, da si lahko spletno stran postavi praktično kdorkoli. Hkrati si lahko postavi kakršno koli stran – od osebne strani o sebi, do spletne trgovine, postavi lahko celo spletno banko. Načeloma pa ni nujno, da zadaj res obstaja omenjena trgovina ali banka. Na spletu žal ni nekega registra oziroma seznama družb, podjetji, ali ponudnikov storitev, kot to poznamo v resničnem življenju.

Pri večjih straneh načeloma ni težav – ko pridemo na stran www.amazon.com načeloma vemo, za koga gre. Seveda pa lahko kdorkoli zakupi domeno www.amazin-store.cn in postavi lastno spletno trgovino ter na ta način skuša zavajati kupce, ki mislijo, da kupujejo pri pravem Amazonu. Še huje pa bi bilo, če bi se druga stran le pretvarjala, da gre za spletno trgovino. Brez težav lahko to počno nekaj dni ali tednov, nakar se stran preprosto zapre ter izgine – ostane le nekaj ogoljufanih kupcev. Do takih in podobnih primerov je namreč že prihajalo, denimo pri prodaji kart za Olimpijske igre v Beijingu, ko je spletna trgovina čez noč preprosto izginila – že plačani denar pa seveda tudi.

Bodite pozorni na naslovno vrstico (“Address bar”) – ali je naslov spletne strani res takšen, kot se oglašuje oziroma kot ga vi poznate!

Naslovna vrsticaNajveč težav imajo, kot smo že rekli, manjša podjetja, največkrat lokalna. Vzemimo primer vulkanizerskega podjetja iz neke vasi – večina strank ne ve imena, ampak le kraj in obrt. Nič ne ustavi drugega, da v bližini ustanovi svoje podjetje, ki se ukvarja s povsem enakim poslom. Tako seveda krade stranke prvem, hkrati pa izkorišča še njegovo oglaševanje, saj se bodo nove stranke ustavile pri prvem podjetju, ki ga vidijo, ne bodo pa pozorne na konkretno ime podjetja. Na spletu pa to še toliko lažje in hitreje urediti. Kupec enostavno nima načina preveriti, da je naletel na spletno stran, ki jo je iskal.

Tudi spletni iskalniki so tu relativno nemočni. Prvi korak pri teh iskalnikih storijo že lastniki strani sami, ko jo vpišejo v bazo iskalnika. Nato pa ti iskalniki sami uvrščajo strani glede na svoje kriterije – ki pa se jih da marsikdaj prelisičiti. Dobro znani so primeri, ko je besedna zveza ‘miserable failure’ (torej ‘nesrečen neuspeh’) vrnila na prvem mestu uradno biografijo takratnega ameriškega predsednika, Georga Busha. Za ta pojav se je prijela oznaka ‘Google Bomb‘.

En od načinov, s katerim se na spletu trudijo uvesti nekaj več reda, so digitalni SSL certifikati. Te prodaja nekaj večjih svetovnih podjetji, najbolj znano med njimi je Verisign. A tudi SSL certifikati ne obljubljajo praktično ničesar glede spletne varnosti. Za certifikat lahko zaprosi praktično kdor koli, ne glede na to, ali je njegovo podjetje kakorkoli povezano z imenom in dejavnostjo spletne strani, za katero želi certifikat, potrebuje le denar za nakup certifikata. Tako lahko pravniška pisarna zaprosi za certifikat za stran www.volkswagenavtomobili.si, edino, kar morajo podati, je elektronski naslov, ki so ga uporabili pri registraciji te spletne strani. To naj bi načeloma zagotovilo, da bodo dejansko odgovorni za stran, kar pa sploh ni nujno (in česar nihče ne preverja). Dejansko ni nikakršnega zagotovila, da je kupec certifikata, lastnik spletne strani ter upravitelj spletne strani ena in ista oseba. V primeru, ki smo ga omenili, torej kitajsko podjetje, ki je preko spleta lažno prodajalo karte za olimpijske igre, je bila spletna stran opremljena s relativno dragim spletnim certifikatom – a kaj, ko je samo podjetje obstajalo le par tednov.

Trenutno obstaja le ena zanesljiva rešitev – certifikati Company On Net™. Gre za nadnacionalno podjetje, ki izdaja spletne certifikate, vendar jih ne izdajo komur koli. Podjetje je povezano z eno izmed največjih svetovnih bonitetnih hiš, Coface, v nekaterih državah (denimo Sloveniji) pa tudi z gospodarskimi zbornicami. Te, t.i. verifikatorji nato preverijo obstoj in pravilnost podatkov podjetja, ki želi pridobiti omenjen certifikat. Pri nekaterih se preveri tudi finančno oziroma bonitetno stanje podjetja – koliko časa posluje, kako uspešno posluje, itd. Vsi te podatki so nato objavljeni na t.i. verificirani strani.

Check Company On NetČe naletimo na žig Company On Net™ nas klik nanj preko varne povezave vodi do certifikata na domeni https://check.company-on.net/ (“check company on net” oz. preveri podjetje na spletu – bodite pozorni na pravilen izpis v naslovni vrstici), od tam naprej pa do varne verificirane spletne strani, kjer lahko preverimo vse podatke o lastniku in upravitelju spletne strani. Šele tako smo lahko res prepričani, kdo zares stoji za stranjo, ki jo obiskujemo.

Tak žig nosi tudi ta stran – vidite ga lahko v spodnjem desnem vogalu, klik nanj pa vas vodi do certifikata, ki nosi osnovne podatke zavoda, ki upravlja to stran – Zavod mladi podjetnik. Tu se lahko vrnete nazaj na to stran, ali pa preverite še ostale podatke omenjenega zavoda.

 

Avtor: Jure Forstnerič

Comments are closed, but trackbacks and pingbacks are open.